Kulturni spopad sredi Ljubljane. Naveličana nestrpnosti…

V Ljubljani študiram že skoraj 3 leta in kaj takšnega še nisem vidla. Zadnje čase je o teh stvareh vedno več govora, ampak ko kaj takšnega doživiš na lastni koži je čisto druga zgodba. Upala sem, da me bodo predavanja kulturologije, s poudarkom na (ne)sprejemanje drugačnosti, na to vsaj malo pripravila, ampak sem se dokaj oštela.

Skratka. S kolegico sva glih odpravili s faksa in napotile na najbližjo avotbusno postajo. Kolegica je tipkala po telefonu, js sem pa gledala štiri opečene afriške dečke(zagotovo ravno prispeli iz zanzibarja), ki so hodili proti avtobusni postaji. Čudilo me je, da se skos rokujejo in hihitajo, ampak afriške kulture ne poznam tko dobr in nisem hotela biti ksenofobična. S časoma sem na postaji opazila enega grozno prestrašenega bradatega tipa, ki je imel okrog vratu ovit vijoličen šal in obute pohodniške čevlje. Pohorci so v Ljubljani redki, ampak tudi oni so ljudje, ane? No čez par trenutkov se je odvila prava akcijska scena. Oni tip na postaji je ta črnim začel mahati, slišala sem neki »Z Maribora sem čuj«. Oni štirje so pa vzkliknili in se podali v dir direkt proti postaji. Človek jih je samo pozdravil, odziv pa takšen? No na srečo so se pred postajo obrnili, ampak začeli so tekati direkt proti meni in prijateljici, zato sem nagonsko pograbila po cepinu. Na srečo so samo stekli mimo naju in nekam v noč...

Ljubljana ni več, to kar je nekoč bila. Situacija je iz dneva v dan slabša.

Prosim za lepše sosedske odnose, tudi z drugačnimi!